Vse tri alineje so bile v četrtek odkljukane in smo šli. Klemen in Andraž sta že v začetku tedna na lastne noge preverila snežne razmere, petek in ponedeljek sem na šihtu dobil fraj, vreme je obetalo da bo, v dobro družbo pa sploh ni bilo dvomov.

Po celi noči vožnje se v petek zjutraj z gondolo odpeljemo na Grands Montets in po prečki čim višje odsmučamo proti zatrepu ledenika Argentiere. Odvečno robo, ki jo kasneje potrebujemo za bivanje na aržentierskem refuđotu, odložimo in jo mahnemo proti smučarsko zanimivim smerem pod Courti. Klemen in Andraž sta par dni nazaj že vozila s Col des Cristauxa in so jima razmere poznane. Odločimo se za smučarijo v SV flanki pod Col des Courtes. Na daleč deluje dobro zalita, še neke stare špure nam lahko pomagajo pri orientaciji, pa sploh ne izgleda tako strmo. Gaženje prevzame ˝ta mladi˝Andraž. Ko smo že čez dve bergšrudi (krajna poč, ki je v resnici ledeniškega izvora), se še sam lotim gaženja, da se ne bom samo švercal. Glej ga zlomka, nekaj poči, nič se ne zgodi, trenutek kasneje se pa le spogledam z eno črno luknjo. Ups, po prstih vseh štirih se odplazimo nazaj in se lotimo druge linije. Klemen in Andraž tipata za najboljšimi prehodi, ki nas privedejo na zgornja bolj odprta snežišča. Strmina ne popušča. Tele francoske flanke od daleč ne niso videti tako strme, vendar občutek vara. Pomoje zato, ker je strmina tako konstantna od podna do vrha. Cepine rinemo v mehak sneg, rokavice zmrzujejo, v prste že zebe, enim se že nohta … pol pa le pridemo do sedla. Ura je malo pred tretjo, ko se začnemo pripravljati na spust. Na sedlu nobenega luksuza. Nič placa, veter, precej frišno. Neprespana noč in slaba forma sta tisti, ki me premetavata z visoko frekvenco gor dol ter levo desno. Zzzzzebbbbe. Je pa vseeno lepo tle gor. Naštimani, gremo. Cepina kar oba obdržim v rokah. Tako menda furajo tle ta hudi J. Mogoče prideta prav, ker se spuščamo v območje, kjer lahko preseneti črni led. Začetek spusta je bolj tipanje podlage in abručanje. Par deset metrov nižje pa zavoji stečejo in nikogar od nas več ne zebe. Sneg je suh, kompakten. Uživancija v strmini. Za spust izberemo bolj direktno linijo od tiste med vzponom. Na srečo se nam v srednjem nepoznanem delu odpre lep prehod. Za prehodom je plast snega na črnem ledu malo tanjša in zavoji nekoliko bolj zadržani. Nižje dol pa smučarija postane sproščena. Poskakati je treba samo še čez bergšrude in pičimo po ledeniku Argentiere proti bajti na zasluženo večerjo ob šestih. Mimogrede, oskrbnika res dobro kuhata in repete ni problem.