Angelca (kuloar Angelique na južni strani Courtov) je izrazita grapa, ki se jo večinoma vozi na pogled. Mi smo imeli s tem pristopom malo problemov, ker nismo poznali razmer v grapi. Pa smo se šli na Col du Tacul na lastne oči prepričat, v kakšni formi je Angelca. Iz Aiguill du Midija smo se spustili po ledeniku Geant do vznožja njegovega ledenega slapu (neprehoden sistem serakov ob vznožju la Noire) in prečili proti vznožju ledenika Periades. Tu se je začel naš vzpon proti Col du Tacul. V finalu vzpona smo se po strmi grapi povzpeli do leve škrbine na sedlu. Tu se začne strm spust na ledenik Capucin. Kar na enkrat nas ni več toliko zanimal izgled Angelce ampak bolj kako bomo prišli do smučljivega dela Capucina. Pa še daljnogled sem pozabil v avtu in detajlna analiza razmer v Angelci ni bila možna. Na daleč pa je delovala ok J. Pod sedlom vsaj cca. 30 m zaradi pomanjkanja snega ni bilo smučljivih. Ko smo okoli 13h začeli s prvim abzajlom, se še nismo zavedali, da smo najbrž že pozni za zadnji vlak v dolino ob 17h. Brez da bi trpela varnost, smo pohiteli, kolikor se je dalo. Andraž je uredil vse abzajle. S Klemnom sva mu pridno sledila. Sam sem se čez tretji abzajl prešvercal z več abručanja kot pravega deskanja. Pol je pa razmera za spust končno postala uživaška. Suh kompakten sneg. Le v zgornjem delu spusta je bilo treba paziti na potuhnjene granitne šarkije. V spominu sem imel, da se je treba v finalnem delu spusta po ledeniku Capucina držati desno. Pa smo ujeli stare špure in se držali kar njih. No, te niso šle desno, ampak levo. Linija teh špur je bila povsem pravilna. Preverili smo, v vodniku dejansko piše: začneš desno, potem čez center in na koncu levo. Veseli in zadovoljni s spustom ob prihodu na ledenik Leschaux pogledamo na uro. Štiri popoldne. No, pa se je dirka za zadnjim vlakom z Montenversa začela. Če ne bi bilo tega globalnega segrevanja in slabe zime, bi nam najbrž še celo uspelo. Tako pa nam je zaradi zatikanja po ubogem ledeniku sfalilo pol ure. Več sreče prihodnjič … mogoče že jutri.