Tudi če se ne gre nikamor, važno, da se trenira. Kaj bi dal za vikend ... eno dolgo turo, celodnevno. Vsaj 2 tisoč višincev. Strm, odmaknjen teren, stran od množic ... Ne, ne bo šlo. Delam. Mogoče skočim popoldne tja kot vedno, na Zelenico, na najbližji trening poligon.

Kdo pa sploh so sponzoruše? Našel sem tole:

"Izvorno ženska, ki si za zunanji videz pusti izdatno plačevati (sponzorirati) od bogatega dedca, ki jo ima zgolj za dekor in postavljaštvo."

No pa tudi tole: 

"Oseba, pretežno ženskega spola, ki hodi v visokih petah na Šmarno goro."

Pa v resnici? V smučanju? Resno? A se gre za zunanji videz? Se mi zdi, da ne. Gre se zato, da se za to trudimo, v to vlagamo čas in energijo, poskusimo narest največ, kar se da. Po večini vsi zraven še delamo, sponzorji, ki jih imamo pa so po večini bolj opremljevalci in ne fundacije, kot si nekateri zavidljiveži mislite in govorite okoli. Aja to, da smo študentje vas najbolj moti ... Tu vam pa žal ne morem pomagat, če ste tako naivni, da mislite, da nam je na rožcah postlano. 

Da se vrnem nazaj k smučanju in kaj smo sponzoruše počele v zadnjih dneh. Najprej še preden je tale frišen sneg sploh padel:

foto: Katja Pokorn

Pa nato še parkrat po ledu in kamnih na isti lokaciji in enkrat v malo boljšem snegu. Potem je pa prišel sneg! In smo počeli tole še pred ta veliko pošiljko, ki veliko obetala:

Andraž Šparovec, foto Jan Palovšnik

Potem smo počakali še na taveliko pošiljko in šli furat.

No, v resnici je to zgledalo nekako takole: najprej sem v sredo šel za celo uro in 14 minut na Zelenico in potem odhitel delat, ampak sem vseeno ujel par dobrih zavojev, sploh po zadnji strmini na smučišču. Nato pa smo naslednji dan, v četrtek, spet odšli gor skupaj z Anžetom in Dejanom in šli fotkat. Spet, za dobri dve uri in nastalo je TOLE:

Vse foto Anže Čokl