V Karavankah je bilo na izhodišču na približno 1000 m n.m.v. snega zelo malo. Ravno toliko, da je bilo malo belo in da je na gozdni cesti guma imela slab oprijem. Gospod na parkirišču je povedal, da je pretežno deževalo, le proti koncu snežilo, a je bila potem fronta kmalu mimo. Bili smo že na tem, da obrnemo in se odpeljemo v Julijce, a nas je časovna omejitev, ki smo jo danes imeli, vseeno prepričala v prvotno zastavljen cilj. 

K sreči je višina snega skokovito naraščala in že po pol ure hoje, ko se nam je pridružil še veter, je bilo vzdušje zimsko in razpoloženje čudovito. Sledili smo vzorni turnosmučarski gazi, ki jo je pred nami vlekel Stražarjev Luka - hvala mu lepa! Na zgornji planini je veter še malce pojačal in zadnjih nekaj metrov je bilo že povsem zimskih.

Neustavljivi kuža, ki je pridno gazil ves čas do vrha, me je tule presenetil in mi nagnal strah v kosti. 

Na vrhu je bil sneg spihan v trde klože, rušje pa odeto v neprebojen oklep. V relativno difuzni svetlobi v času pričetka našega spusta proti sedlu zato oprezanje pred temi za smuče neprebojnimi trdimi gmotami ni bilo odveč. Dvakrart me je malo zabilo, a sem k sreči ostal na smučeh.

Od sedlca navzdol pa eno samo vriskanje! Kaj vriskanje - huronsko kričanje! Od veselja, ko je pod smučmi neslišno pršelo v obraz in sem brzel navzdol nad hladno, a mehko in opojno podlago. Razmera se je na planini spremenila v zbit, a še vedno dober svež sneg. Hvala zima. Še prosim!

Če navzgor ne prigaraš dovolj višincev, jih navzdol (še hitreje) zmanjka. Vsem nam je ob takšni smuki tura hitro minila in samo še zadnjih nekaj višincev po vse manj bogato zasneženi cesti nam je manjkalo do avtomobila in povratka v megleno Ljubljano.

Lepo je bilo, še pridemo!